Ko mrtva reka pokaže zobe in koroška trma udari nazaj
Ravenska jutra so sončna. Dišijo po prahu iz fabrike. Blokovska naselja se kopajo v zlatih žarkih in okoliški hribi pozdravljajo pod stalnim nadzorom Uršlje gore in malo bolj oddaljene mogočne Pece. Tu sem odrasla, tu drsala v šolo po hribu navzgor in nosila note k pouku klavirja na drugi hrib. Moji dnevi so tekli v krogu šole, med obiski babic na bližnjih Prevaljah in v še bližnji Dobji vasi, sorodnikov na Dobrijah in po vsej Mežiški dolini – ob reki gor ali dol in nato dalje, v Dravograd, prek Otiškega vrha do Slovenj Gradca, pa mimo “račke”, mogoče v bolnico na obisk bolnemu dedku ali na pokopališče na grob babičinega očeta. Vsakdan, dišeč po prahu iz železarne ali po vonju štranklnove juhe z grumpi in palačinkah z domačo marmelado. Vsakdan, ki je bil naš in mi smo bili, ne da bi se zavedali, njegovi. Obarvani s Prežihovimi deli in melodijami Marjana Smodeta, Milana Kamnika in Dua Kora (ja, dajte poguglat, prinese spomine). Korošci, iz Mežiške doline.
Samo ven iz te majhnosti, v svet sem si želela – in že pri šestnajstih letih prvič spakirala kovčke za leto šolanja v tujini. Raziskovanja, ali pa pobegi, kakor hočete, so me preko Anglije, Nemčije in Italije vodili v Belgijo v center bruseljskega odločanja, kjer sem ostala kar petnajst let. Dokler nisem preko različnih okoliščin počasi našla poti nazaj domov. Svet me je naučil mnogo stvari, vendar mi ni mogel dati tistega, kar sem vedno čutila v svojem srcu – povezavo z ljudmi in naravo Mežiške doline. Tukaj sem spet našla ljubezen, ne da bi jo iskala.
Mežiška dolina, skrita v objemu Alp na slovenskem Koroškem, je zelena in gorata, a tudi zaznamovana s težkimi kovinami, dediščino industrije in rudarstva, ki poleg kmetijstva dajeta kruh tukajšnjim ljudem. Poleg čudovite narave, ki jo obdaja, je to območje bogato s kulturno dediščino in zgodovino, ki so jo oblikovali trmasti, skromni in ponižni prebivalci. V zadnjem času pa se je dolina znašla pred izjemnim izzivom – uničujočimi poplavami, ki so prizadele Koroško regijo in celotno državo.
Padavine izjemnih razsežnosti so zajele območje, in reka Meža je postala nepričakovano nevarna. Kljub zavedanju, da živimo ob reki, pa nismo bili pripravljeni na tako uničujočo silo. Stalnice, kot je Leški most ali turistični teden v Črni skupaj s K24 trailom – odplaknjene. Šok je velik. Poplavljena so bila naselja, mostovi odneseni in prebivalci so se soočili z veliko škodo. Te uničujoče poplave so pustile globoke brazde v srcih ljudi, a obenem so pokazale tudi našo močno povezanost in solidarnost. Hvaležni smo za izkazano podporo, skrb in pomoč iz vseh koncev Slovenije in tujine. Veliko pomeni.
A vseeno. Ne moremo mimo dejstev, da je Koroška za center Slovenije obrobna tako geografsko kot miselno. Res je, da so se v prvih dneh po poplavah pri nas oglasili visoki politiki, da je bilo poskrbljeno za humanitarno in logistično pomoč. A zgodovinski spomin Korošcev že kljuva in opozarja, da je mimo že mesec dni, na terenu pa še vedno grozijo uničujoči plazovi, da primanjkuje težke mehanizacije in da se stroji umikajo: Mežiška dolina ne sme še enkrat ostati sama, a mnogi se bojimo ravno tega. Zato opozarjamo.
Poznate tisto pesem od Milana Kamnika Ibržnik? Najprej razlaga naslova – ibržn pomeni v koroščini odvečen. Ena izmed kitic pravi, da “ šrajam sodnike, fabrike pa štrom, pa policijo pa ajzenpon”, refren pa zapoje : “ Jes s’n pa ibržnik, s’n vsemo napoti, vsak se me loti.” Ni pretiravanje, če rečemo, da je to ena izmed tistih pesmi, ki najbolje opiše koroški sentiment, občutek, ki je zakoreninjen globoko v nas, od otroštva naprej. To pesem, poleg denimo že omenjene Smodetove Mrtve reke ali Kralja Matjaža in Maruške ravenskih Folkrola, poznamo vsi tukaj rojeni in si jih zavrtimo – vsaj po lastnih izkušnjah – v trenutkih, ko potrebujemo zagon, uteho ali pa še en špricer. Priporočam – poguglajte!
Ja, ko sem se odločila za vrnitev iz Bruslja v Slovenijo, se nisem želela vrniti v Ljubljano. Sina sem povila v isti porodnišnici, kjer sem se rodila sama. Prav v času tega pisanja spi nekaj metrov stran od tam, kamor sta me starša pred nekaj več kot štirimi desetletji prinesla domov iz bolnice. Pač, koroške korenine v meni so bile tako globoke, da si nisem znala predstavljati, da moj otrok ne bi rasel s temnim zelenjem koroških gozdov.
Zato mi je še toliko huje, da Mežiška dolina ob nedavnih poplavah spet trpi zaradi nečesar, kar smo v veliki meri že popravili. Onesnaženost s težkimi kovinami je dejstvo in stalnica teh krajev. Zato je bil program sanacije z ukrepi, naravnanimi zlasti na preprečevanje vsebnosti svinca, cinka in kadmija v telesu, posebej otrok, tako pomemben. Njegova uspešnost v petnajstih letih je bila vir optimizma in bolj zdravega življenja novih generacij, ki pomenijo upanje, da se dolina in njen živelj ohranita tudi v prihodnje.
Ob poplavah je Meža odplavila veliko plasti zemlje in ponovno razkrila zemljine z višjimi vsebnostmi nevarnih snovi, poleg tega pa pokazala tudi na stare grehe iz preteklih desetletij. Ravenska izpostava Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bila jasna: ukrepi za zmanjševanje vsebnosti škodljivih kovin so nujni in to takoj. Najprej in najmanj je, da omogočimo mokro čiščenje vseh površin.
Zato sem se osebno, glasno in zelo dejavno podala v boj za sprejetje dopolnila, ki bi to omogočilo. Klicala, pisala, rotila in prosila. Opominjala, da smo vsi v istem čolnu, ki bo odbrzel po razburkani Meži, če ne stopimo skupaj. In uspelo je. Državni zbor je dopolnilo k interventnemu zakonu sprejel (skoraj) brez glasu proti. Tudi vsi koroški poslanci so glasovali za. Za to, da se otroci ne bodo igrali v živem prahu, vdihavali toksinov kar tako in si z rokicami meli strupenih delcev v oči. Do konca leta 2023 tudi starejši, bolniki in neposredno stanujoči ob bregovih in poplavljenih območjih ne bodo dodatno izpostavljeni prašenju. Hvala. Hvala vsem nam, ker smo zmogli enotnost. Sedaj jo ohranimo za obnovo in preprečevanje podobnih katastrof v prihodnosti.
Prežihov Voranc, ki je svoja dela posvetil tej pokrajini, je verjel v poštenje, odgovornost in dostojanstvo. Kot on, tudi jaz verjamem, da je ideja o družbenem delovanju nekaj več kot le besede na papirju. To je etična in moralna vsebina, ki jo moramo nositi v svojih srcih in udejanjati v svojih delih. V družbenem delovanju ne bežim od temnih tem, s katerimi se soočamo.Tudi jaz se ne bom umaknila pred izzivi, saj verjamem, da je edina pot naprej pogovor in povezovanje, tudi za Mežiško dolino.
Velikokrat so moja prizadevanja kot boj Davida z Goljatom, ki straši ljudi in požira vse pred seboj. Vendar pa se zavedam, da lahko tudi grozeči velikan, če ga enkrat prepričaš, postane varuh tistega, kar je dragoceno. Tako bomo tudi mi, le z vztrajnostjo in skupnimi prizadevanji preoblikovali težko dediščino in grozeče sile narave in preteklosti v zaveznike in zaščitnike naše Mežiške doline ter se uspešno spopadli s prihodnjimi izzivi, ne da bi izgubili trmo, skromnost in vztrajnost, ki so temelji naše edinstvene identitete.
