Vse smo Slovenka leta: revija Jana v Ljubljani razglasila zmagovalke

Najboljši del človekovega življenja so njegova mala, brezimena in pozabljena dela dobrote in ljubezni.
— W. WORDSWORTH

Izbor enajstih nomininank je presek dejanj in prizadevanj žensk v slovenski družbi, ki jih zaznamuje socialna nota, želja po pomoči in premakniti stvari na bolje. Nikakor ni izčrpen in gotovo bi si nominacijo zaslužila še marsikatera. Vendar ostaja prireditev stalnica, ki z izborom nominirank ter razglasitvijo zmagovalk, ki jo določijo glasovi po pošti in spletu, pokaže na zvezde in brezna slovenske družbe. 

Razmere v sektorju za starejše še slabše kakor v zdravstvu

V času, ko skorajda vsak drugi slovenski starejši shaja s pokojnino, nižjo od praga revščine pri nas, je opozorilo in hkrati poklon, da je največ glasov prejela Ana Petrič, direktorica enega od domov starejših. V svojem govoru je izpostavila ne le zaskrbljujoč položaj starejših, ampak tudi tistih, ki zanje skrbijo, saj je po njenem mnenju področje nege pri nas še v slabšem stanju kakor zdravstveno. 

Njena zmaga je grenak opomnik dejstva, da je odstotek upokojencev, ki živijo pod pragom revščine, leta 2022 znašal skoraj 19 odstotkov. Mnogi se težko prebijajo s svojimi pokojninami, kar pomeni, da morajo živeti skromno in brez dostojnega življenjskega standarda. Pri nas je bilo maja lani 12 odstotkov upokojencev s pokojnino do 600 evrov. Kar eden od treh pa je shajal s pokojnino do 700 evrov, kar je še vedno sto evrov pod pragom tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo. Govorjenje o “rekordnem dvigu pokojnin” v zadnjem času bi bilo bolje ustrezno popraviti v “uskladitev pokojnin z rekordno inflacijo” v lanskem letu, ki je najhuje prizadela najbolj ranljive skupine, med katerimi so tudi starejši.

Odmaknjene regije ne smejo ostati same

Rekordno pa je bilo lansko leto še po enem neslavnem dogodku – stoletnih poplavah, ki so prizadele zlasti nekaj regij, med njimi mojo rodno Koroško. Padavine izjemnih razsežnosti so zajele območje, in reka Meža je postala nepričakovano nevarna. Kljub zavedanju, da živimo ob reki, pa nismo bili pripravljeni na tako uničujočo silo. Poplavljena so bila naselja, mostovi odneseni in prebivalci so se soočili z veliko škodo. Te uničujoče poplave so pustile globoke brazde v srcih ljudi, a obenem so pokazale tudi našo močno povezanost in solidarnost. Hvaležni smo za izkazano podporo, skrb in pomoč iz vseh koncev Slovenije in tujine. Veliko pomeni. 

Prav zato je uvrstitev županje Črne na Koroškem, Romane Lesjak, med nominiranke in njen rezultat drugouvrščene tudi posebno priznanje Koroški, pa tudi vsem drugim odmaknjenim regijam Slovenije.

Ne moremo mimo dejstev, da je Koroška za center Slovenije obrobna tako geografsko kot miselno. Res je, da so se v prvih dneh po poplavah pri nas oglasili visoki politiki, da je bilo poskrbljeno za humanitarno in logistično pomoč. A zgodovinski spomin Korošcev že kljuva in opozarja, da je mimo že več kot pol leta, ponekod na terenu pa še vedno grozijo uničujoči plazovi. Naj bo tudi izpostavljenost črnjanske županje opomnik, da  Mežiška dolina ne sme še enkrat ostati sama – enako pa velja za Zgornjesavinjsko dolino in ostale prizadete regije.

Samo skupaj lahko naredimo korak naprej

Tudi sama sem se osebno, glasno in zelo dejavno podala v boj za sprejetje dopolnila v interventnem zakonu po poplavah, ki je omogočilo mokrenje cest in manj vdihavanja strupenega prahu, ki ga je za sabo pustila reka Meža.

V vlogi vodje kabineta ministra za delo, družino in socialne zadeve sem bdela nad projekti, s katerimi smo zagotovili na desetine dodatnih dostojnih namestitev za starejše. Starejšim smo v okviru programov pomagali tudi materialno. Kakor letošnja nagrajenka si iz srca želim , da bi se stanje starejših ljudi v naši državi izboljšalo, k čemur lahko prispevamo samo skupaj.

Prežihov Voranc, ki je svoja dela posvetil koroški pokrajini, je verjel v poštenje, odgovornost in dostojanstvo. Kot on, tudi jaz verjamem, da je ideja o družbenem delovanju nekaj več kot le besede na papirju. To je etična in moralna vsebina, ki jo moramo nositi v svojih srcih in udejanjati v svojih delih. Verjamem, da je edina pot naprej pogovor in povezovanje, tudi za Slovenijo.

#pokojnina, #revijajana, #jana, #slovenkaleta, #ljubljana, #novice, #starejšidelavec, #starejši