Prvih 100 dni Vlade: največ se naučiš na terenu

Petega junija sem nastopila funkcijo državne sekretarke na Ministrstvu za kmetijstvo. Ko danes pogledam nazaj na prvih 100 dni, imam občutek, da so minili v trenutku. Hkrati pa se je v teh tednih zgodilo toliko, da se mi zdi, kot da je za nami že precej daljša pot.

Bilo je veliko sestankov, usklajevanj, dokumentov in odločitev. A če bi morala izbrati eno stvar, ki mi je v teh prvih mesecih najbolj ostala, bi izbrala teren.

Ker se prav tam najhitreje pokaže, ali neka rešitev iz pisarne zares deluje tudi v življenju.

Državna sekretarka je predvsem odgovornost

To funkcijo razumem predvsem kot odgovornost.

Do ljudi, ki jih naše odločitve zadevajo. Do ministrstva, v katerem delam. In do nalog, ki smo si jih zastavili.

Znanje in izkušnje, ki sem jih pridobila v dosedanjem delu, mi pri tem pomagajo. A izkušnje iz različnih institucij imajo vrednost predvsem takrat, ko jih znaš uporabiti za reševanje konkretnih problemov.

Zato se trudim vsak dan znova vprašati: Kaj bo od neke odločitve imel človek, ki bo moral z njo živeti v praksi?

To je zame eno od pomembnejših vprašanj pri delu.

Na terenu hitro vidiš, kaj je res pomembno

V prvih mesecih sem se srečala s številnimi ljudmi, ki živijo in delajo v kmetijstvu, gozdarstvu, čebelarstvu in ribištvu.

Takšni pogovori so mi dragoceni.

Ko poslušaš človeka, ki ti razloži, kaj mu vsak dan povzroča težave, hitro ugotoviš, kje je razlika med pravilom na papirju in življenjem.

In prav tukaj se mi zdi pomembna ena zelo preprosta stvar: država mora poslušati ljudi, preden jim začne razlagati, kaj potrebujejo.

Kmet ne potrebuje še ene lepe predstavitve. Potrebuje pogoje, v katerih lahko dela, načrtuje in od svojega dela živi.

Birokracija mora biti pomoč, ne ovira

Ena od tem, ki jo na terenu slišim znova in znova, je birokracija.

Razumem, zakaj imamo pravila. Potrebujemo jih.

Ne razumem pa, zakaj mora biti pot do njihovega izpolnjevanja včasih tako zapletena, da človeku vzame čas, ki bi ga lahko namenil svojemu delu.

Če želimo, da bodo mladi prevzemali kmetije, da bodo družinske kmetije ostale žive in da bo v Sloveniji še naprej mogoče pridelovati kakovostno hrano, moramo postopke poenostavljati tam, kjer jih lahko.

Manj nepotrebnega papirja in več časa za delo. To je cilj, ki ga lahko razumemo vsi.

Letošnja suša je pokazala, kako pomembna je odpornost

Letošnje poletje nas je znova opomnilo, da narave ne moremo nadzorovati.

Posledice suše so bile za številne kmete zelo težke. Prav zato mi je bilo pomembno, da smo šli tudi na teren, se srečali s prizadetimi in slišali, kaj se dogaja v praksi.

Ko vidiš posledice na lastne oči, številke v poročilu dobijo čisto drugačen pomen.

V takšnih trenutkih mora biti država zraven. Ne more preprečiti suše in ne more odpraviti vseh posledic. Lahko pa pomaga ljudem, ki so zaradi izrednih razmer utrpeli škodo.

Tudi interventni zakon, s katerim je bila zagotovljena pomoč pri povračilu dela cene goriv za kmetijsko in gozdarsko dejavnost, čebelarstvo in ribištvo, razumem v tem kontekstu.

Hrana ni samoumevna

Včasih se mi zdi, da na hrano gledamo preveč samoumevno.

Odpreš hladilnik in je tam. Greš v trgovino in jo kupiš.

Toda za tem so ljudje, ki delajo zgodaj zjutraj, včasih pozno zvečer, ne glede na vreme. So kmetije, zemlja, živali, stroji, znanje in leta dela.

Zato je vprašanje domače pridelave hrane veliko več kot vprašanje kmetijske politike.

Je vprašanje odpornosti države.

Če želimo biti varni tudi takrat, ko se razmere v svetu spremenijo, moramo imeti sposobnost, da čim več hrane pridelamo sami.

Pri tem imajo posebno mesto družinske kmetije in mladi, ki bodo pripravljeni prevzeti njihovo prihodnost.

Potrebujemo mlade, ki bodo videli prihodnost na kmetiji

Če želimo ohraniti slovensko kmetijstvo, ne smemo govoriti samo o današnjem dnevu.

Govoriti moramo o tem, kdo bo kmetoval čez deset, dvajset ali trideset let.

Mlad človek bo prevzel kmetijo samo, če bo videl, da ima tam prihodnost.

Zato so pomembni dostop do zemlje, naložbe, znanje, manj birokracije, predvidljivi pogoji in pošten položaj slovenskega kmeta v prehranski verigi.

To so konkretne stvari. In prav na konkretnih stvareh moramo meriti uspešnost svojega dela.

Prvih 100 dni je za nami. Delo se šele zares začenja.

Po stotih dneh imam še bolj jasen občutek, zakaj sem sprejela ta izziv.

Delo je zahtevno. Včasih je naporno. A hkrati je lepo vedeti, da lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomagaš pri odločitvah, ki bodo vplivale na življenje ljudi.

Pri tem si želim ostati blizu terena.

Še naprej bom poslušala kmete, gozdarje, čebelarje, ribiče, strokovnjake in vse druge, ki vsak dan živijo s temi vprašanji.

Ker verjamem v precej preprosto načelo:

dobre rešitve se ne začnejo za pisalno mizo. Začnejo se s poslušanjem.

Prvih 100 dni je za nami.

Pred nami pa je veliko dela.

In tega se veselim.