Zbudi me za prvi maj

Prvi maj je pomemben in ostaja pomemben.

Zame delo nikoli ni bilo vprašanje: delati je kot obstajati.
Pa nikdar ni šlo le za fizično delo.

Kot sem včeraj razložila sinu: mami in ati hodita v službo, otroci v šole in vrtce, upokojenci prispevajo svoje znanje, izkušnje in čas – vsi delamo. Tudi tisti najbolj ranljivi.

Razumem vse, ki se bojijo prihodnosti. Spremembe v tehnologiji, umetna inteligenca, demografske razmere in geopolitična situacija so daleč od statičnih.

V teh dneh toliko poslušamo o dostojanstvu dela.

Obvezno vsako leto beremo in poslušamo o izkoriščanju in katastrofalnih delovnih pogojih. Za začimbo sledi še kakšna o previsokih plačah in velikih razlikah med njimi, hkrati opomnik o grdem kapitalu.

Letos, kako prikladno, je treba dodati še svarila pred prihajajočim interventnim zakonom, ki da še več jemlje revnim in nespodobno več daje bogatim. Grdi, grdi – zlobni in pogoltni vsi, ki ga podpirajo!
Po aplavzu pa čevapčiči, pivo in še dva dni fraj. Vsaj nekaj.

Podpihovanje in prilivanje olja na ogenj gotovo ne pomaga. Pa vendar – naj gremo naprej po “ustaljenih tirih”? Predvidljivo v vedno več zadolževanja?

Nostalgija po drugih časih in hrepenenje po izgubljenih poteh

Ena izmed najbolj nostalgičnih pesmi ob prazniku dela je gotovo Zbudi me za prvi maj od Mi2. Velikokrat sem si jo zavrtela v tujini, ko sem pogrešala prvomajsko budnico v tujem velemestu, ki prvega maja ni praznovalo s takšnim patosom in zanosom.

Še danes me zbode v prsih, čeprav jo že neštetič slišim – ta občutek minljivosti, neizpolnjenih možnosti in preteklih križišč osebne poti, ko je ostalo obžalovanje za potmi, po katerih nismo stopili. Pravzaprav je to pesem o hrepenenju, tisti morda najbolj prvobitni slovenski lastnosti, tako globoko zasidrani v nas, da smo jo nedavno izbrali celo za besedo leta.

Dostojanstvo deluje dolgoročno

Na nas je, da delo še vedno ostane vrednota.
In zaradi tega imamo svoj dan – praznik dela. Dostojanstva.

Govorim o družbi, kjer vsak lahko dela – kolikor hoče in kakor želi. Govorim o družbi, kjer ustvarjalnost vodi v zdravo konkurenco, ta pa v boljšo ponudbo za vse. Kjer zavist ni razlog, da se nekaj ne naredi. Kjer se bolj potrudimo za razvoj, kot za oviranje soseda. Kjer je regulacija smiselna in dopušča čim več svobode, ne pa da zaduši vsako pobudo.

Zavedati se moramo, da moramo za uspeh igrati kot ekipa – da se za svoj del pogače ne borimo s sosedom, ampak s preostalo Evropo in preostalim svetom. 🌍

In naš odgovor ostaja še naprej: socialno-tržno gospodarstvo. Na njem temelji Evropska unija, naša blaginja in naš razvoj. To ni neoliberalizem, to je skrb za prihodnost.

Dostojanstvo deluje dolgoročno.