Drobtine tišine: o družbenih vzorcih, ki ohranjajo nasilje nad ženskami

Otroci smo se igrali na igrišču. Nikoli nisem bila med največjimi, nisem pa bila tiho. Beseda je dala besedo, ne spomnim se več, kaj je bil predmet pogovora, ni pa šlo za žalitve ali napade z moje strani. Kljub temu je bila reakcija nepričakovana. Večji fant istega letnika rojstva me je po jezikanju usekal po licu. Nisem poznala tega občutka. Sram, strah, nemoč. Zadržala sem solze, nisem želela pokazati šibkosti. Zaradi tega me je še zmerjal. Cmera?

Nedelja, sedim ob računalniku s skodelico kave. Spokojnost jutra poudarja dejstvo, da moška člana družine še spita in lahko uživam v produktivnem miru. Želim napisati članek o nasilju nad ženskami, z osebno noto, iz lastnih izkušenj. Nasilje nad tabo, Mojca? Saj nisi odrasla v nasilni družini, imela težav v šoli ali hodila s problematičnimi tipi. Kaj sploh govoriš?

Nasilje, zavito v humor in stereotipe
Kako šale in družbeni vzorci utrjujejo nevidno diskriminacijo.

Dolgo sem potrebovala, da sem se začela zavedati, da je veliko nasilja nad ženskami skritega. Zavitega v stereotipe, dovtipe, šale. Po eni strani balkanskega humorja, po drugi strani zahodnih modelov pop kulture, ki nam jih prodajajo v izdelkih holivuda in podobnih tovarn. Seveda je nemogoče vse šale označiti za diskriminatorne, a kadar gre šala na tvoj račun, se smeješ veliko manj iskreno. In če nekaj sprejmemo kot material za šalo, se usede v stereotipe, od tam pa širi dalje prek vzorcev in navad.

Izbris v prostoru: nevidna in nepomembna
O občutku izključenosti in ignoranci, ki gradi zidove.

V učilnici v Veliki Britaniji je bila manjša skupina učencev pri predmetu, podobnem etiki, državljanski vzgoji. Debatirali smo o načinih za ohranjanje zdravja in zdravega načina življenja. Zaradi osebne zamere med nama eden od glasnih dijakov ni bil pripravljen komentirati mojega vsebinskega predloga osebno, ampak samo v tretji osebi, neposredno profestorju, kot da me ni v prostoru. Počutila sem se nevidno, nepomembno. Profesor me ni zaščitil. Družbeni stereotip dojemanja ženske, ki nima kaj pametnega povedati, se je krepil.

Pred vrati mesta Jeruzalema se je nama s sopotnikom pridružil prodajalec spominkov. Mene – zahodno turistko v kratkih hlačah – je v pogovoru popolnoma ignoriral. Večkrat sem se poskusila (neuspešno) vključiti v izmenjavo vljudnostnih fraz o zgodovini in geografiji znamenitih krajev, a po nekaj časa mi je postalo jasno, da me v tem pogovoru – vsaj za sogovornika – ni. Ne zaradi pomanjkanja vsebine, ki bi jo imela, ampak zaradi spola.

Psihološko nasilje: prva stopnja spirale
Statistike, ki osvetljujejo bolečo resničnost partnerskih odnosov.

Ste vedeli, da se nasilje v partnerskih odnosih ponavadi začne s psihološkim in nadaljuje z drugimi oblikami nasilja? Po podatkih Statističnega urada je nasilje intimnega partnerja doživela skoraj tretjina žensk, ki so bile kadarkoli v partnerskem razmerju, o izkušnjah s psihološkim nasiljem v partnerskih odnosih pa poročajo skoraj vse med njimi.

Zgodbe naših babic: tišina kot varovalka
Drobtine strahu iz preteklosti, ki oblikujejo našo sedanjost.

Spomnim se babice. Odrasla je v drugih časih, živela v drugačni družbi. Družbena pričakovanja od ženske so bila, da bo skrbela za dom in družino ter obenem zgledno opravljala poklic v službi. Hkrati pa je morala biti (večinoma) tiho. Kljub temu, da je prinašala v družinski proračun svojo plačo in (skorajda izključno) skrbela za gospodinjstvo in otroke. Ena epizoda mi je ostala še posebej v spominu. Po nedeljskem kosilu je v skupni solatni skledi ostalo nekaj zelene solate s prelivom. S prstom na ustnicah je babica ostanek hrane odnesla v odpad – da ne bo videl dedek. Ki je že davno vstal od mize. Jaz pa sem jo tiho gledala.

Čas za spremembo: ukinitev tišine
Uklanjanje in samocenzura nimata več prostora v sodobni družbi.

Je bilo nasilje nad babico ta grožnja, ki jo je držala v strahu, da ni upala pokončno vreči pesti solate v koš, medtem ko je nihče ni hotel pojesti? Verjamem, da je bilo to dejanje iz strahu pred posledicami, ki bi sledile. Tudi neizrečenimi. zaradi katerih se (je) marsikatera ženska odloči(la) biti tiho, ukloniti pričakovanjem in se ne postaviti zase, za svoja prepričanja, tudi za svoje otroke. Ki vse to gledajo in ponotranjajo. 

Morda boste rekli, da pretiravam. Morda imate prav. Morda pa je prav to, kar čutim(o). 

Uklanjanje, (samo)cenzura, biti tiho, “samo da bo mir” – vse to naj dokončno pristane med odpadki.

#mednarodnidanbojaprotinasiljunadzenskami