Samo bedaki in konji ali neznosna lahkost govora
“Beseda ni konj,” pravi slovenski pregovor, ki pa bi ga v današnjih razmerah lahko aktualizirali v smislu kdor govori, nič ne naredi – kar ne bi bilo daleč od resnice. Ker se v svojem življenju že zelo dolgo in tudi proti plačilu tako ali drugače ukvarjam s premetavanjem besed – ali pa ravno zato – vem, da je tudi beseda lahko konj. In to ne kakšno kljuse, ki se uzde v svoje use, temveč konkreten žrebec ali kobila, ki kaj hitro lahko podivja. Ko pa se enkrat spusti z vajeti, ga/jo težko pripeljemo nazaj v varno zavetje.
Vročina ali pa želja po svobodi lahko kakopak pripomoreta k temu, da besede zbezljajo kot konji. Tako se šele ob zbezljanem pobegu zavemo, da je njihova cena višja, kot smo si predstavljali, ko smo jih – v zanosu, jezi, maščevalnosti ali preračunljivosti – izrekli. To je pač edina moč besed – v ljudeh zbujajo močna čustva. In v čustvih leži ključ do delovanja, do ukrepanja, do učinkovanja. To je vse tisto, kar beseda ne more, konj pa lahko.
Pamet je mera človeka
Vsakdo, ki je kadarkoli imel opravka s temi plemenitimi živalmi, ve, da je treba z njimi ravnati mirno, preudarno, se izogibati sunkovitim gestam. Morda pa je že nekoliko v pozabo zapadla še ena modrost naših prednikov o teh zanje izredno dragocenih vprežnih in delovnih živalih: “Konje merimo po pedi, ljudi po pameti.” Žal smo ta pregovor, kot mnoge druge stoletja našim ljudem na tej zemlji uporabne, v moderni ihti hlastanja po vselej novem in večjem pozabili. Tako nam seveda ne more pomagati kazati poti – niti za pobeglimi, tavajočimi in nazadnje izgubljenimi besedami.
Besede se namreč – tudi če se izgubijo – ne pozabijo tako hitro. Zaletijo se v kakšno trdo glavo, se usedejo nekam v male možgane, odzvanjajo ob najbolj čudnih urah, denimo sredi noči in preprečujejo miren spanec. Kolobarijo med omizji v službenih menzah, se posedajo na pivo v gostilnah, še med kakšne cerkvene zvonove se vržejo, pa se od njih odbijejo nekam v vrhove visokih planin ali med valove bližnjega potoka, od koder zopet preletijo nazaj med prekmurske ravnice. Pazite, da jih ne najdete kje v črnem teranu ali med počasnimi zavoji dolenjskih pritokov. Čisto zares, te besede ne samo, da so neulovljive, še vrtijo se povrhu. Obračajo se po vetru, enkrat tako, drugič spet na glavo, ne moreš jih prijeti za rep, še zacvilijo ne več. Beseda namreč da besedo, vendar pa konja tudi to ne privede nazaj.
Sedlo brez konja – govor brez teže?
Če ne bi pozabili modrosti naših prednikov, bi vedeli, da kateri konj dobro teče, tega ni treba tirati. Tudi vse novodobne čarovnije, vragolije in halucinacije ne bi zalegle. Preprosto bi zaupali tistim, katerih beseda je meso postala. Ko pa še sami sebi ne verjamemo več, pa veliko preveč radi opletamo z besedami. Vendar je teorija brez prakse kot sedlo brez konja.
Tudi najbolj podkovani čarovniki ne znajo spremeniti svinca v srebro, družinska srebrnina pa nam hitro pohaja. Tudi najbolj dragi krojači niso mogli sešiti take obleke, ki ne bi pokazala golote presvetlega cesarja. Bomo koga prijeli za besedo?
In ko torej kakor sedlo brez konja ali letalo brez pilota viharimo skozi najbolj vroče poletje doslej v bržkone še bolj pregreto jesen, se vprašajmo – smo še mož beseda?
Odločene so varovati svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, temelječe na načelih demokracije, osebne svobode in vladavine prava.
(Severnoatlantska pogodba, Washington D.C. – 4. april 1949)
#besede #govor #odlocitve #referendum #nato #obramba #varnost #poletje #vrocina #konji #onlyfoolsandhorses
