“Če bi napisali normalen zakon, ne bi bilo problemov.”*

Bila sem že krepko čez trideset, ko sem se med poletnimi počitnicami pred odhodom nazaj v Bruselj, kjer sem delala, prišla poslovit od babice. Že deset let prej je prebolela raka, tumor je po obsevanjih miroval, sedaj pa se je bolezen spet ponovila. Nisva vedeli, kdaj se naslednjič vidiva, če sploh. Ker v naši družini o čustvih tradicionalno nismo govorili, je bilo vprašanje o njenem počutju že zame mučno postaviti, njej pa gotovo še mnogo težje odgovoriti. Kljub temu me je z nekim upanjem in morebiti pričakovanjem vprašala: “Ti veš, kaj je to – paliativa?”

Ko paliativa postane pot

Hitro sem pobrskala po možganih, saj je bilo to področje pri nas tedaj še zelo nepoznano. Kar sem vedela iz tujine, pa je bilo vse zelo megleno, oddaljeno, daleč od mojih polnih, z nabitimi urniki in milenijskimi dejavnostmi napolnjenih dni. “Kot nek hospic?” sem ji poskusila hitro, enostavno in vsaj deloma ustrezno odgovoriti.

Kljub temu, da sva imeli po smrti mojega očeta dvanajst let prej stike le, ko sem prihajala obiskovat njo in dedka med dopustom ali “dolgimi vikendi”, sem z babico ohranila odnos, podoben tistemu iz otroštva. Redno sem jo poklicala iz Bruslja, včasih tudi zato, da mi je narekovala kakšen recept. Ni se neposredno vmešavala v moje življenje, ki je bilo tako drugačno od njenega. Pa vendar me je oblikovala, mi pustila pečat. Skrb za gospodinjstvo, družino, vedno krožnik domače hrane na mizi – vse to so vzorci, ki sem jih od nje prevzela skozi leta in jih živim tudi sama.

Ni minilo leto dni do njenega pogreba. Imela sem priložnost, da sem bila tudi v njenih zadnjih mesecih večkrat z njo, zaradi tedanjega načina življenja pa pri njeni oskrbi in paliativi nisem sodelovala.

Življenje izbere življenje

Danes sem mama. Še sem hči. Od tistega poletnega pogovora v soju pozno popoldanskega sonca in naraščajočih senc s koroških vršacev sem izgubila vse preostale stare starše. Vsi so odšli v dogledni starosti, a še vedno prehitro. Spomnim se na babičine oči, polne upanja in pričakovanja, da ne bo trpela kljub terminalni diagnozi – Kaj je to paliativa? Takšne oči, ki sem jih pred kratkim videla poleti, ko je umrl moj zadnji dedek. Oči, kjer zatrepeta plamen življenja, ki se zgane v zrklih, v jamicah sredi z gubami od let in dela razbrazdanega obraza, so podobne plahutanju plahe peruti. Migotanju rahlega, morda včasih skoraj nevidnega ognja. Ki tli v vseh nas. Plamena živosti. Upanja večnosti. Izbire življenja. Dokler le gre.

Nobena od babic ni dočakala rojstva mojega sina, svojega pravnuka. Vem pa, da bi si to želeli. Kljub boleznim, bolečinam, brezupu. Brezčasno. Ker življenje vedno izbere življenje.

*Naslov sem si izposodila z enega od najbolj aktivnih slovenskih forumov na družbenih omrežjih, ki jih redno spremljam, da dobim – morebiti – bolj realen občutek za javno mnenje v Sloveniji kakor pa iz uradnih, kredibilnih in neodvisnih raziskav javnega mnenja.

#referendum #zivljenje #paliativa #proti #mami #babica #druzina #glasujmoproti