Praznična poslanica
Spet je december zbezljal. Kot ponorela krogla pričakovanj, službenih zabav in kljukanja vseh daril na seznamih smo se skotalili do z lučkami obsijane praznične votline, kjer za deset dni ponikne vsakodnevni ritem in – upam – vznikne mir, toplina in povezanost. So to pobožne želje? Koliko je takšnih praznikov – v miru, krogu družine, umirjenih in zadovoljnih?
Tole urejam v pižami, ogrnjena s haljo. Ob veliki skodeli (po koroško bi rekli “kreglu”) vroče, dišeče, rjavo aromatične močne kave. Nisem še imela časa v miru pogledati nazaj na leto kljub temu, da sem si to zadala za domačo nalogo.
Med gozdnimi stezami skriti spomini
V teh dneh veliko mislim na pretekle Božiče. Ja, pišem z veliko. Tako se spodobi. Tudi Mateju sem večkrat povedala, da se spodobi, da na 24. 12. dela samo pol dneva. Jaz sem vzela dopust. Nekako se “spodobi”, hvaležna sem, da lahko. Spomnim se nekih drugih časov, ko v moji mladosti do enajstega leta Božiča nismo praznovali javno.
Med predprazničnim vrvenjem me je vase potegnila knjiga Toneta Partljiča o Vorancu. Kar nekaj znanih krajev, ljudi, celo daljnih sorodnikov je v njej. Partljič s tenkočutno, skoraj bi lahko verjeli, da s koroško dušo opisuje preteklost – in v mnogočem še sedanjost, čeprav je Štajerc. Pa tudi nemalo politike je v Vorancu, tako in drugače. Bi lahko rekli, da se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. Kako je visokim nadstropjem v Ljubljani za Korošce malo mar, recimo. Kako je med koroškimi vrhovi od nekdaj sosed tisti, ki najbolj “šimfa” in ve povedati, kaj bi bilo za druge najbolj prav. Zmeraj zadaj za hrbtom. Ja, to mi je znano.
Kaj se v vseh letih ni spremenilo
Zelo znano pa mi je tudi še dvoje iz – mislim, da lahko rečem mojstrskega – Partljičevega romana. Kako je Voranca vleklo v svet, hrepenel pa je v tujini potem spet po domačih bregih. In kako so ga vedno “ponucali” za vsako težko, organizacijsko in vsebinsko delo, medalje pa so si pripenjali drugi, ki so sedeli v Ljubljani ali Beogradu. Partljič pa z avtentičnimi besedami preprostega kmeta, ki ga je kljub pohvalam, dosežkom in vztrajnosti vedno preganjal dvom vase, resnično verodostojno odraža njegov miselni proces.
Voranc, nisva se poznala. Vendar te nekako razumem. In te lahko spoštujem, čeprav sem drugačnih nazorov. Ker se nisi obračal, kot veter piha, ampak si (o)stal Samorastnik. Kot vsi Korošci, kleni Slovenci.
Čez gore in naprej
Ne morem pa verjeti tistim, ki z eno roko podirajo, kar z drugo menda gradijo. Pa četudi so to hišice iz kart. Koroški vetrc, pa ne tisti močni s Pece, že majhna sapica s Selovca, te karte kar hitro premeša, da se vidi, kje niso prav zložene. In kaj potem? Je iz rokava potegnjen zadnji as?
Če naj zaupamo poklicnim prepričevalcem, nas v Sloveniji nima kaj skrbeti. Še naprej lahko z zaprtimi očmi in zatisnjenimi ušesi korakamo v slabšo prihodnost.
Lahko pa si vzamemo pravico misliti. Gledati s svojimi očmi in prisluhniti s svojimi ušesi. Misliti s svojo glavo in povezovati točke v črto, črte v miselne vzorce. Vzorce, ki jih poznamo. Iz nekega drugega časa, iz nekih drugih zgodb. Ki smo jih že preživeli. In ne pozabili.
Učimo se od Voranca. Ne bodimo tiho.
#slovenija #prazniki #danenotnosti #samostojnost #ponos #domovina #plebiscit #referendum
