In domov ga ni bilo več.

Novo mesto obiščem, ko me tja popeljejo službeni ali prej šolski oziroma študijski opravki. Tudi v klub Lokalpatriot sem že zašla. V mladosti sem bila dejavna v študentskih klubih in glasbeno dogajanje me je velikokrat vleklo tudi v druge konce Slovenije.

Mogoče je razlika med Koroško in Dolenjsko še ena. Korošci ob nenehnem dokazovanju, da smo seznamu prioritet glede povezljivosti in gospodarskega razvoja nekje na repu države, radi obrnemo hrbet in kuhamo mulo. Kaj mi je mar, se tolažimo, saj zmoremo mi sami, kakor smo zmeraj. Pa se vozimo dve uri in pol na sestanek v Ljubljano. In pozabljeni od centra “aužvamo*” na svoji odmaknjeni zemljici še naprej, prizadevno pošiljajoč svojo desetino (ali raje kar tretjino) dnine cesarju, kakor je bilo od nekdaj treba. Pa bodi cesar v Ljubljani ali kje drugje – to za Korošca pravzaprav ni pomembno, vedno je bil pozabljen, odmaknjen, svoj.

Dolenjci pa so – namesto da bi bili tiho, na cesarjeve zmote opozarjali. In to ne le pod krošnjami na trgu, tudi v medijih in celo v Parlamentu. Predloge zakonov so pripravili župani,
ne le enkrat, štirikrat so bili vloženi. Ker nekatere stranke vendarle poslušajo, kaj se dogaja v državi, kaj govorijo, živijo ljudje. Tisti ljudje, ki na trgu zjutraj hitro popijejo kavo, preden začnejo dolg delovni dan. In med tisto kavo tudi kaj povedo. Kaj takega, kar ne pride v poročila. Pride pa – če si vzamejo čas, da prisluhnejo – do županov, do poslancev. In tako sčasoma tudi do cesarja.

Vendar pa le redko deluje tako tehnika trmastega kuhanja mule kot tudi tehnika opozarjanja.

Ko sem na družbenih omrežjih videla sliko Aleša iz Novega mesta, ki je tistega usodnega petka sredi noči odšel po sina v lokal, sem videla nekoga, ki je norel v drugi vrsti med številnimi koncerti naše mladosti. Nekoga, ki je morda kupil kakšno poceni kitaro, da bi poskusil z glasbo ujeti nebrzdane ptice najstiških občutij. Nekoga, ki je gradil življenje, imel otroke, dan za dnem vlagal svoje upe, energijo, delo v prihodnost zase in za svojo družino. Ki je del svoje dnine pošiljal v center. Zato, da bo imel zagotovljeno varnost. Otroci pa prihodnost.

In domov ga ni bilo nikoli več.

Sama pa sem se lahko vrnila domov. Po številnih izletih s prijatelji. Po letih dela v tujini. Vsak teden dvakrat po sicer dolgi in nevarni, a zaenkrat še prevozni cesti. Moja dolžnost je, da nisem tiho.

Veš tud’ ti svoj dolg?

*gospodarimo

#slovenija #druzina #starsi #mladi #glasba #pogovor #strpnost #nestrpnost #nasilje #koncert #kultura