Od Zdravljice do asfaltiranja cest – kje so pa tvoje prioritete?
“Nekaj o kulturnem prazniku pa že moram napisati”, sem sama sebi nalagala še eno nalogo v neskončnem seznamu na “to do list”, ki ga mentalno nosim s sabo in obračam po trenutnem navdihu ali nuji. Tradicionalno nedeljsko jutranje razmišljanje danes posvečam aktualizaciji tistega, kar mnogi od nas večkrat samodejno dojemamo kot izjemno, malodane unikatno kulturnost nas samih, naše družbe, naroda in prostora.
Najprej moram zagotoviti, da sem sama velika ljubiteljica vsega, kar šteje pod seznam “kulturnih prireditev in produktov”, obiskovalka in uživalka koncertov, dogodkov, ljubiteljica filmov (zlasti tistih dolgočasnih, kjer se nič ne zgodi – bi rekel moj življenjski sopotnik), nekdanja amaterska igralka, piska, prejemnica zlatih Cankarjevih priznanj, s klasično glasbeno in filološko družboslovno izobrazbo. V srednji šoli sem spremljala oddajo Osmi dan z navdušenjem, zaradi česar sem bila tarča začudenih pogledov sošolcev, milo rečeno. V svojih poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih sem med vikendi namesto preganjanja mačka velikokrat izbrala solo obisk razstav ali muzejev, včasih ogled do dveh filmov v art kinih na dan. Kulturo živim, požiram, apliciram – čeprav od začetka materinstva z nekoliko manjšo žlico (in prilagoditvijo obiskov na malčkom primerne). Tako sem že od malih nog doživljala njeno poslanstvo, vlogo, kot analizo in sintezo, pa tudi kot smerokaz v vrtincih življenja, kot podkožno iskro, ki po žilah požene žar za življenje, tudi razumevanje in dešifriranje le-tega.
Kultura kot vsakodnevni “must-have”: od umetnosti do opravkov
Prikladno se s tem doživljanjem skladajo zlasti ob kulturnem prazniku pogosto objavljene statistike o tem, koliko kulturnih prireditev na leto obiščemo Slovenci in koliko namenimo za kulturo. Hkrati se ponašamo z dnevom, posvečenim kulturi, bojda edinim dela prostim tovrstnim dnem na svetu. V Delu objavljena raziskava Mediane me je opomnila, da kar osem od devetih Slovencev meni, da je kultura temelj slovenske državnosti in da bi si skoraj polovica od nas v primeru finančne neomejenosti najraje privoščila obisk koncerta.
Lepo je to brati in gotovo nam ob bežnem preletu teh podatkov prepričano zaigra srce ob toplih spominih na obiske proslav v šolah, ponos ob ogledu nastopov lastnih otrok v vrtcu na mestnem odru ali pa ob zbirki vtisov o vsakič zadnjem prazniku tistega zadevnega leta, v katerem se nam to dogaja, ko smo brali ravno takšne in podobne ankete in članke na njihovi podlagi. Nič narobe, pomirjujoče in nekako samozadostno ustrezajoče za našo samopodobo.
Kaj pa je pod tem pomirjujočim vedenjem? Dovolila sem si nekaj bogokletnih vprašanj.
Ko kultura sreča umetnost in malo realnosti
Koliko od evidentiranih 24.154 kulturnih prireditev v letu 2023 je po domače rečeno veselic? Koliko od 3,93 milijona evidentiranih obiskovalcev kulturnih prireditev odpade nanje? Koliko od povprečno 163 obiskovalcev vsake prireditve je takšnih, ki niso – če ravno ne gre za veselico – stalni obiskovalci kulturnih prireditev v svojem kraju ali ki te prireditve niso obiskali zaradi tega, ker tako določa njihov program šolanja ali ker so sorodstveno, prijateljsko ali kako drugače interesno povezani z ustvarjalci?
Takšne statistike je težko pridobiti, govorim lahko le na podlagi vtisov in tistega, kar mi navrže obisk naključno izbranih spletnih strani oziroma profilov. Povedna je hitra anketa ustvarjalcev na RTV, kjer so na ljubljanskih ulicah med mladimi preverjali znanje najbolj očitnih kulturnih parametrov – naštej 3 slovenske pesnike, 3 slovenska gledališča, recitiraj verz kakšne pesmi Franceta Prešerna, razen Zdravljice… rezultati so na ogled na tiktok, če koga zanima. Kaj na omenjenem družbenem omrežju navrže še hiter vtipk gesla “kultura Slovenija”? Nekaj referenc na tradicionalne običaje, kot so kurentovanje in narodne noše, ter nekaj kurioznih – a v tisočih ogledih obiskanih – predstavitev “tipičnih slovenskih družin, vasi,…” z vidika tujcev, ki tukaj živijo in potujejo ter še manj primerov dejansko živeče kulture med ljudmi.
Zakaj bi se morali ob kulturnem prazniku vprašati tudi o asfaltiranju?
Je pa ravno v tednu, ko je Slovenija praznovala dan kulture, naš občinski svet sprejel proračun za leto 2025. V anketi, ki sem jo kakšen dan pred sejo izvedla med svojimi sledilci izvedla na družbenih omrežjih, se je pokazalo, da jih več kot polovica za največjo prioriteto lokalne politike šteje ceste in kolesarska steze, nato sledijo stanovanja in starejši ter kultura. Bi lahko torej sklepali, da so nas kulture sicer polna usta, polne žepe pa bi vendarle raje namenili za asfalt?
In kaj je pri tem sploh slabega? Če vprašate mene, ki se dvakrat tedensko vozim po dve uri v eno smer v službo, bom odgovorila z vprašanjem nazaj: se spomnite potreb po Maslowu? Na Maslowovi hierarhiji so najnižje fiziološke, najosnovnejše človekove potrebe za preživetje, ki vključujejo hrano in vodo, zadosten počitek, oblačila in zatočišče, zdravje in reprodukcijo. Takoj za njimi pa je varnost – z njo povezane potrebe vključujejo zaščito pred nasiljem in krajo, čustveno stabilnost in dobro počutje, zdravstveno varnost in finančno varnost. Lahko me imate za zarukano, ampak verjetno je občutek, ko ti pol ceste, na kateri si ali kjer stoji tvoja hiša, polzi proti reki, druge pol pa je prepredeno z globokimi luknjami, dokaj blizu občutku ogroženosti.
Medtem pa – kultura, če jo dojemamo kot pripadnost določeni skupini oziroma skupnosti, zadovoljuje prav tako pomembne potrebe po pripadanju, vendar šele, ko se počutimo varne. Enako velja za ljubezen, ki ji je bil v preteklih dveh tednih prav tako posvečen poseben dan. Ljubezen oziroma izdatki zanjo v občinskem proračunu (še) niso postavka, zato se tudi ni pojavila kot odgovor na moji anketi. Morda je to ideja za naprej – in kdo ve, če ne bi takšna postavka premagala tudi cest in dokazala, da Maslow nima prav?
